Uncategorized

Ena po riti!

Sicer nimam otrok ampak..

..vem, da bi bila potrebna ena po riti.

Najprej bi te rada ustavila in ti povedala, da bi se morala ugrizniti za jezik že takrat, ko si rekla, da nimaš otrok. Še boljše bi bilo, če ust sploh ne bi odprla.

Starši se veliko krat znajdemo v nezavidljivih situacijah. Npr, ko želi otrok uveljavit svoj prav  in se odloči vztrajati. Še posebni priokus dobi, če smo kje v trgovini, v parku, itn.. takrat seveda dobimo veliko ”grdih” pogledov, češ umiri svojega mulca ali spokaj domov, med njimi se najdejo tudi sočutni pogledi staršev, ki so v istem zosu in razumejo situacijo. J

Najprej je potrebno razčistiti, da otrok ni robot, ki bo upošteval ukaze. Ampak je pomanjšana oblika odraslega, ki se še uči pravilno odzvati, na določeno situacijo. A ker še ni dozorel se po navadi odzove, popolnoma drugače, kot smo si predstavljali (želeli).  Zato mu ena čez rit ne bo prinesla nič dobrega, ampak ravno obratno. Na tak način bomo otroku pokazali, da mora potlačiti svoja čustva ter svoje želje in biti točno tak kot si želimo mi, drugačnega ne sprejmemo. Pokazali mu bomo tudi, da se je dovoljeno fizično izživljati nad otroci ter hkrati bomo mi tisti, ki smo izgubili nadzor nad samim seboj in smo zato kaznovali otroka.

Verjetno ne želite biti vsak teden na sestanku v šoli/vrtcu, ker bo tepel mlajše otroke? Ne pozabite otrok je ogledalo staršev!

Torej kaj storim jaz?? Če mislite, da v takih situacijah popustim in da otrok doseže željeno, se motite. Tudi če mislite, da ga kar odvlečem domov, ker se ”neprimerno” vede, se motite. Otroku dam, prostor in čas (če smo res kje, kjer je gneča, naju najprej umaknem nekam na samo). Potem pa ne naredim nič ampak pustim, da proces žalovanja mine. Po procesu se z njo pogovorim in se vrneva tja, kjer sva končali. Če pa v tistem trenutku nimam časa/volje/živcev, pustim, da proces mine, in šele takrat, ko pridem k sebi začneva z pogovorom.

Ja starševstvo ni mačji kašelj, kljub temu, da se včasih zdi, da mamice in očki ne delajo drugo kot se zabavajo s svojimi otročki, je ozadje veliko krat polno preizkušenj z veliko samodiscipline ter učenja na nas samih. Kljub temu, da starši vzgajamo otroke sem mnenja, da so tudi otroci naši veliki učitelji in hkrati vzgajamo sebe, da delujemo kot sami želimo in ne kot smo naučeni. Veliko staršev ima težave tudi s tem kaj bodo rekli drugi, ko bodo videli naš odnos do otroka. Mnogi bodo tudi pristopili ter nam svetovali kako, kaj in zakaj moramo to storiti, a od nas je odvisno kako se bomo odzvali in ali bomo upoštevali nasvete mimoidočih, ki niti približno ne poznajo ozadja, ampak vidijo samo trenutni izbruh. Vsekakor je pomembno, da starši ostanemo takšni kot sami želimo, kljub pritisku okolice.

Za dober odnos je potrebno najprej dati. Brezpogojno.

Citat, ki mi je ostal v glavi in si ga ponavljam iz dneva v dan; Otroci nas najbolj potrebujejo, ko si nas najmanj zaslužijo.

Veliko zabavnih trenutkov in mirnih živcev, do naslednjič.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s