Uncategorized

Temna jama po porodu.

Ravno v teh dneh razmišljam o svoji prvi nosečnosti. O tem kako lepo je bilo čutiti prve brce v trebuščku, kako lepo je bilo božati, le tega. Kako srečna sem bila, da sem bila nosečka, kljub temu, da nosečnost ni bila načrtovana, pa je bila zaželjena od prvega trenutka naprej, odkar sem zvedela, da nosim eno majhno bitjece pod srcem.  Takoj sem začela z ”raziskavami” o nosečnosti, porodu, dojenčkih. Nestrpno sem čakala  dan, da spoznam to majhno bitjece. In, ko sem končno dočakala to majhno bitjece, nisem čutila tega kar sem si želela. Ob prvem pogledu na majhno štručko se mi je zdelo, kot, da je zraven mene ”mali tujec”. Pojma nisem imela kako bom zmogla, kljub vsem priročnikom in prebranih forumov. Minevali so dnevi, vedno bolj sem jo imela rada. A hkrati pa sem bila vedno bolj v dvomih.  Kaj hudiča pa delam narobe? Gledala in brala sem o tem, da novorojenčki spijo, jejo (na tri ure) , kakajo in jokajo če jim kaj manjka.  Moj otrok pa ne spi (kot pričakovano), je veliko lačen (vsake pol ure), kaka (vsaj 5x dnevno!!) in joka ( brez razloga)!  Kljub nenehnim vprašanjem, ali imaš dobro mleko? Morda je vodeno? Ne moje mleko ni  vodeno in je dobro, saj je v treh tednih pridobila gor 2100g, kar skoraj nisem mogla verjet. ( No saj pa je cele dneve/noči jedla) . Kljub temu, da sem želela pomoč, tišino, spanec.  Je bilo daleč od tega! Prve tri mesece po porodu smo imeli popoldan VSAK DAN obisk! (Danes tega več nebi dovolila, ampak prvič pa sem samo sama pri sebi upala, da se bo hitro nehalo).  Skratka štiri mesece po porodu, po več mastitisih, neprespanih nočeh sem bila z živci na koncu. Enostavno več nisem videla izhoda, vrtela sem se v krogu. Še moj lasten otrok mi je bil odveč. Jokala sem čez dan, saj ni spala več kot 20 minut in ni bilo časa skuhat kosila ali pospravit stanovanja. Enostavno nisem več zmogla, sesula sem se.  Ne spanje se je samo še stopnjevalo z  spremljajočim jokom,ogromno noči sva prebedela.

Razmišljala sem ali je to poporodna depresija ali samo velika temna jama po porodu, saj sem v nekem trenutku razmišljala, le kaj mi je bilo tega treba?? Tako fino mi je bilo, ko sva bila sama. Ko sem spala po mili volji, skuhala kosilo brez joka in bila srečna. Precej boleč trenutek za novopečeno mamico. Bila sem povsem na tleh. Zakaj so prikazani tako pridni, smejoči dojenčki?  Zakaj so stanovanja novopečenih mamic tako čista? Zakaj so kosila novopečenih mamic kot iz neke ”nobl” restavracije? Ni mi bilo jasno, kako/zakaj?  Ker se o tem ne govori! Zato ker bi vsaka mamica z majhnim dojenčkom morala pokati od srečen in  zadovoljstva! Zato ker z majhnim dojenčkom pa tako ali tako ni dela in mora biti vse urejeno kot se šika. Zato ker so nas tako učili in prikazujejo v filmih/oglasih/knjigah! Zato! Ampak vse to je daleč od resničnega stanja, ki ga prinese majhno detece v hišo!

Normalno je, da mali otrok ne spi  in želi mamine bližine.


Normalno je, da mamica nima časa skuhati kosila in se urediti.


Normalno je, da se mamici ponudi varstvo, da gre za uro ali dve spat.


Normalo je, da stanovanje ni tipi topi.


Normalno je, da si mamica želi tišine in miru.

Normalno je , da prvi mesec (ali dva) hodijo na obisk najožji, ki kaj pomagajo postoriti.


Normalno je, da mamica ne zmore.


Normalno je, da mamica potrebuje pomoč.

Moje malo sonce je prvič prespalo noč pri skoraj dveh letih. Skoraj nisem mogla verjet, ko sem se zjutraj zbudila naspana! Razmišljala sem o vsem tem kaj se je dogajalo. Nisem mogla verjet, o čem vse sem premišljevala, takrat. Bilo mi je žal. In obljubila sem si, da se tega več ne grem in sedaj po drugem porodu je bila situacija popolnoma drugačna. Obiski niso bili zaželjeni  (razen najbližjih) in to sem tudi povedala. Partner je prevzel veliko dela pri otroku, da sem bila spočita in tudi otrok je bil povsem drugačen/sproščen, posledično, saj sem bila sproščena tudi jaz. Velika razlika pa je tudi tukaj, da sem pri prvi nosečnosti pričakovala vse najlepše, v drugi pa ravno nasprotno. Bila sem pripravljena na najhuje.  Ponosna sem nase in na svojega partnerja, da sva zmogla, v prvo, ki je bilo ”hudičevo” težko in v drugo, ki je bilo povsem sproščeno.

Vse kar sem želela povedati je, da niste edine če razmišljate tako. Vse to je normalno. Prosite za pomoč če jo potrebujete, tudi jaz sem jo potrebovala in vem da nisem edina. Prišel bo čas, ko boste s svojim otokom res uživale in se veselile novega dne, kot se ga veselim tudi jaz!

Srečno novopečene mamice veliko dobre volje in ponujene pomoči vam želim!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s