3.tromesečje in sitna mama.

Že lep čas se nisem oglasila, saj nikakor ne najdem prave energije in motivacije za kakšen zapis. Predvsem energije, če sem čisto iskrena!

Bolj kot se bliža konec nosečnosti, manj energije imam za vse. Sitna in naveličana sem sama sebe, saj se počutim okorna in nesposobna. Povsem “normalne” stvari mi vzamejo vsaj 2x več energije in časa, kot običajno. Da ne pozabim omenit vsakodnevnih bolečin pod rebri, ter v medenici. Auuč.

Tako, kot sem se veselila same nosečnosti, se veselim tudi njenega konca. Da ne bo pomote, uživam v določenih odtenkih nosečnosti, a je bilo dovolj. Kljub temu, da se zavedam, da sem (najverjetneje) v tem obdobju zadnjič mi je dovolj tega “čudovitega” obdobja.

Dovolj mi je jamranja, kako ne (z) morem normalno funkcionirati.

Dovolj mi je tega, da se ne morem skloniti in pobrati, kar mi je padlo na tla.

Dovolj mi je že vseh premajhnih oblačil in obutve. Čevlji mi niso prav, saj so noge tako otečene in tudi nosečniška oblačila še stežka spravim naše, saj sem vsa zabuhla.

Dovolj mi je utrujene in naveličane partnerice, mame in prijateljice! Saj drugače sploh nisem taka!

Komaj čakam, da bom v naročju držala to malo bitjece, ki ga nosim pod srcem. Hkrati pa se zavedam, da bo odgovornost še večja.

Vem, da bo veliko kosil zažganih. In vem, da me bodo ponovno bolela ramena od nosilke. Vem, da bo veliko noči neprespanih. In da bo še manj “prostega” časa, ampak trenutno se počutim tako izčrpano, da mi sploh ni mar.

Zavedam se, da je nosečnost čudež. Je dar, ki ti pokaže nov list življenja in te popolnoma spremeni, pa če to hočeš ali nočeš. Ampak želim si nazaj pozitivno sebe, z veliko idejami in energijo, z zagnanostjo in voljo do življenja.

Zato otroček moj, ko boš pripravljen, da nas spoznaš – pridi. Jaz sem že pripravljena.

Do naslednjič.